Ne-moč odnosa o moških in ženskah

Don Boskov center Maribor
26.04.2017

Na 3. tematskem večeru, ki poteka pod sloganom ne-moč ODNOSA, smo tokrat gostili mag. Mojco Belcl Magdič, ki nam je v luči teorije spolov predstavila vlogo žensk in moških v sedanjem svetu, predvsem pa kako se ta vloga  razvije in izraža v odnosu do sebe, ki ga razvije posameznik. 

Pred predavanjem smo prisluhnili učencem Glasbene in baletne šole Antona Martina Slomška s svojimi mentorji. Najprej nam je na kitaro zaigrala Laura Dubravica, ameriško ljudsko skladbo z naslovom Kavbojska. Nato smo slišali Nino Korošec skladbo  Alrin Weingerl, Miška. Za konec pa nam je Jan Zazijal zaigral, Lamoine-ovo  Etido v F-duru.

Mojca Belcl Magdič,  je diplomirala na Mednarodnem teološkem inštitutu v Gamingu v Avstriji ter magistrirala iz teologije družine in zakona na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II. v Rimu. Med študijem je na šoli za dve obdobji prevzela sekretariat mednarodne raziskovalne skupine za moralno teologijo, občasno pa smo jo lahko slišali tudi v slovenski oddaji na Radiu Vatikan. Od leta 2015 vodi Družinski center Dlan, ki ga je ustanovila Škofija Murska Sobota, prav tako je tega leta postala tudi soustanoviteljica in zastopnica katStika, prvega katoliškega portala za samske. 

Predavateljica nam je predstavila osnove teorije spola, na kakšen način se je razvila in kaj ta teorija uči. Povedala je,  da je teorija spola zelo kompleksna »veda«, ki je od leta 1950  v nenehnem razvoju. V osnovi predstavlja skupek različnih družboslovnih ved in je hkrati povezana s političnim in ženskim aktivizmom ter LGBT lobijem, ki trdijo, da je dosedanje dojemanje spola in spolne usmerjenosti napačno. Kljub temu, da si zgoraj omenjene študije večkrat med seboj nasprotujejo, vseeno ostaja osrednja teza teorije spola: spol in spolno usmerjenost si posameznik določi sam. Najmočneje  so na teorijo spola vplivali Robert Stoller (1925–1992) s kalifornijske univerze v Los Angelesu, ki je bil prvi, ki je spolno identiteto razdelil na biološki spol (ang. sex) in družbeni spol (ang. gender). Leta 1949 je Simone de Beauvoir izdala knjigo Drugi spol, v kateri je s filozofskega vidika opisala položaj žensk v družbi in zaključila, da je ženska (ženskost, ženstvenost) le konstrukt patriarhalne družbe. K temu je pripomogla še ameriška feministka in filozofinja Judith Butler, ki je v svoji knjigi Težave s spolom trdila, da so že naravne danosti (kot npr. biološko telo) prepojene z družbenimi normami (po njenem, žensko biološko telo in moško biološko telo kot tako ne obstaja). Do danes  je teoriji spola in njenim zagovornikom, uspelo prodreti vse do političnega in šolskega sistema, kjer se širi preko raznih mednarodnih feminističnih gibanj, LGBT društev in svetovnih korporacij. Biološki spol je po tej teoriji popolnoma nepomemben. Na telo se gleda kot na plastični material, ki ga lahko po želji spreminjaš. Družbeni spol, t.j. občuteni spol, ki ga izražaš preko vedenja in oblačenja, danes ni več samo stvar družbenega dogovora, ampak je postal stvar osebne odločitve in osebne interpretacije. Posameznik postane »stvarnik« samega sebe. Pri tej teoriji, kot pravi predavateljica sama, gre za razkroj človeka in njegove identitete. Gre za antropološki padec, padec dostojanstva človeške osebe. Človek je ustvarjen, da v svoje življenje integrira biološki in družbeni spol, da čim bolj postaja eno s samim seboj in se ne odtujuje od svojega telesa. Teorija spola pa daje človeku utvaro, da je popolnoma svoboden pri določanju svoje identitete in stranski učinek takšnega prepričanja je seveda brezciljnost.

Vabljeni tudi na prihodnji tematski večer (Ne)moč odnosa, ki bo v sredo, 31. maja ob 19. uri, na temo, ali je konflikt – priložnost za rast? O tem nam bo več spregovorila Sanja Obaha Brodnjak.

Mojca H.