IGRALNA GEŠTALT TERAPIJA ZA OTROKE

Ljubljana
24.03.2018

INTERVJU S FELICIO CARROLL

Med 22. 3. in 25. 3. 2018 sva se Sanja Obaha Brodnjak in Mojca Hojnik, zaposleni v Društvu Salezijanski mladinski center, udeležili strokovnega izobraževanja igralne geštalt terapije za otroke, ki je potekalo v Ljubljani. 

Štiridnevno izobraževanje je vodila izkušena supervizorka, geštalt terapevtka ter zakonska in družinska terapevtka Felicia Carrol (iz ZDA), ki ima licenco za igralno terapijo za otroke in mladostnike (Childplay Therapy) ter deluje v zasebni praksi v Solvangu, Kaliforniji. Prav tako je ustanoviteljica in direktorica inštituta za geštalt terapijo (West Coast Institute for Gestalt Therapy). Diplomirala je iz izobraževalne, razvojne in svetovalne psihologije. Poučuje in vodi delavnice v ZDA, Latinski Ameriki, Aziji in Evropi ter pogosto gostuje kot predavateljica na konferencah o psihoterapiji otrok. 

Objavila je več člankov o geštalt terapiji otrok, več kot 30 let pa sta izobraževanja o igralni terapiji vodili skupaj z Violet Oaklander, ki je avtorica knjig “Windows To Our Children: A Gestalt Approach to Child and Adolescent Psychotherapy” in “Hidden Treasure: A Map to the Child’s Inner Self”, po katerih danes poučujetudi Felicia.

Z njo smo opravili tudi intervju, saj nas je zanimalo, kaj je tisto, kar jo je pripeljalo na pot geštalt terapije.

V predstavitvi ste dejali, da ste v svoji karieri spoznali veliko psihoterapevtskih modelov, vendar ste se zaljubili v Geštalt terapijo. Nam lahko poveste, zakaj ste se odločili    za delo po modelu Geštalt terapije? 

V času svoje dolgoletne kariere, predvsem na začetku, sem veliko potovala in obiskovala mnogo strokovnih konferenc, kongresov, predavanj. Najbolj so me pritegnili ljudje, za katere sem hitro zaznala, da so drugačni. Všeč so mi osebnost, slog in naravnost geštalt terapevtov prav tako pa tudi njihova ustvarjalnost z elementi zabave. Sama sem tudi izkusila terapijo z geštalt terapevtom in sem na ta način dobila izkustvo učinkovitosti tega modela. Takrat sem že bila psihoterapevtka in sem takoj vedela, da želim svoje znanje nadgraditi še s tem modelom. Terapevt, s katerim sem delala, mi je priporočil, da začnem obiskovati konference in srečevati ljudi.

Upoštevala sem ta nasvet in se udeleževala konferenc, hkrati pa sem se učila geštalt terapije. Tako sem spoznala go. Violet Oaklander in se učila tudi od nje. Kasneje sva postali tesni sodelavki. Na tej poti iskanja in učenja sem opazila, da geštalt terapevti ostanejo, tudi če se učijo o drugih pristopih, povezani z bolj organsko naravno paradigmo same geštalt terapije. Zame je geštalt terapija predstavljala bolj človeški model, ki zajema celotno osebo, in ne le psihološki vidik. Spoznala sem, da je to nekaj, kar je enostavno v sozvočju z mano. To mi je všeč!

Všeč mi je bilo, kar sem videla, ko so drugi delali, in všeč mi je bilo, kako sem se sama počutila, ko sem opazovala delo in učenje Violet Oaklander. Prav tako me je fasciniral dialoški odnos v terapiji. To želim resnično poudariti, saj je bil tak način dela v psihoterapevtskem procesu zame nekaj novega in drugačnega. Čutila sem iskreno spoštovanje terapevta do klienta in zaznala, da se po tej metodi ustvarja obojestranski, ne klasično hierarhičen odnos med terapevtom in klientom.

 

Potujete po vsem svetu in poučujete o modelih otroške geštalt terapije. Zanima me predvsem, ali se lahko ti pristopi oziroma tehnike uporabljajo tudi pri geštalt terapiji z odraslimi? 

Seveda, saj lahko vsi rišemo. Pri risbah, kjer gre za uporabo projektivne tehnike, sem ugotovila, da so nekaterim mojimi klientom, še posebej odraslim, zelo koristile prav te tehnike. Posebej pri tistih klientih, ki so prišli na terapijo zaradi sanj, ki so jih vznemirjale. Povabila sem jih k peskovniku, da vanj ujamejo podobo teh sanj. Tako sem lahko preko omenjenih tehnik opazila neskladje med njihovim opisom sanj in samo postavitvijo peskovnika ali narisane risbe. S projektivnimi tehnikami so lažje izrazili to, česar z besedami niso zmogli ali znali. Zato vedno pravim, da je slika vredna tisoč besed!

Imela sem primer klienta, ki je slišal glasove v svoji glavi. Predlagala sem mu, naj nariše podobe teh glasov. Skozi proces risanja je spoznal, kaj so te podobe (glasovi) zanj v resnici pomenile.  Risanje je pravzaprav omogočilo povezovanje desne in leve možganske hemisfere, kar mu je omogočilo prepoznavo lastnih težav. V terapiji z odraslimi smo včasih preveč verbalni, a jim omenjane strategije lahko vendarle zelo koristijo.

 

Kaj bi kot strokovnjakinja na področju otroške terapije svetovali staršem, da lahko preventivno storijo za svoje otroke? Imate kakšen nasvet? (Seveda, ničelna toleranca pri nasilju, to vemo …)

Ja, ne biti nasilen, po drugi strani pa se ne bojte postavljati meja in omejitev. Menim, da mnogi starši ne vedo, kako postaviti meje in kako držati omejitve pri svojih otrocih, predvsem zdrave omejitve.

Pri postavljanju mej je potrebno teorijo postaviti v prakso. Gre za razmejitve v sprejemanju odgovornosti, postavljanju pravil in načinu vodenja družine. Zelo pomembno je tudi, kako družinski člani govorijo med seboj – starševski zgled je pravzaprav ključen v razvoju  otrokove identitete.

Starši ne morejo pričakovati, da bodo njihovi otroci spoštljivi, če jih sami ne spoštujejo in z njimi ter med seboj  ne govorijo spoštljivo. Zato bi rekla, da je preventivni način to, da starši razmislijo kdo so in kaj želijo, da njihovi otroci občudujejo ter tudi sami to postanejo. Kot pravijo Američani: Delaj to, kar govoriš (Walk your talk)!

 

Kateri je glavni razlog, da otroci in mladostniki pridejo na terapijo?

Če povem po resnici, nisem uspela najti nobenega glavnega razloga. Menim, da če že je kakšen, bi to lahko bila anksioznost, vendar pa so razlogi za obisk terapije zelo raznoliki. Če bi morala izpostaviti, bi izpostavila  tesnobo ali pa določene vrste razpoloženjskih težav. Morda lahko temu botrujejo tudi nasprotujoči si starši, ki ne vedo, kako delati s svojimi otroki, zato jim ti nasprotujejo ali celo postanejo agresivni, zaradi česar je staršem potem še bolj neprijetno. Vendar se to dogaja povsod po svetu ... to so glavni razlogi, ki otroke pripeljejo  k terapevtu. 

V Sloveniji še nismo prišli do tega stanja, da bi bili za otroško terapijo bolj odprti in bi bila sprejemljiva, saj se tudi starši sami ne vključujejo veliko v terapijo. Če pa vključijo v terapijo še otroke, to lahko za njih pomeni stigmo.Menim, da v naši kulturi odprtost za terapijo še ni splošno sprejeta. Delamo v družinskem in mladinskem centru in tako smo zaznali, da imajo otroci, katerih starši so razvezani ali so pred oz. med razvezo ali po njej, navadno veliko težav in bi bilo zanje zelo dobro, če bi jih starši vključili v svetovanje ali na terapijo, še posebej geštalt terapijo, pri kateri bi lahko izrazili svoja čustva, saj je za njih obdobje, ki ga prestajajo zelo težavno. Kaj menite o tem? Imate izkušnje, da starši v ZDA pripeljejo svoje otroke na terapijo, ko gredo skozi razvezo?

Mislim, da je v ZDA skoraj ravno nasprotno. Tam je pravzaprav običajno, da starši pripeljejo svoje otroke na terapijo. Menim, da v vaši kulturi obstaja nerazumevanje dveh stvari. 

Prva je ta, da se starši morda niti ne zavedajo, kakšen izredno težek prehod je to obdobje za otroka. Gre za izgubo,gre za smrt družine in noben otrok ne pričakuje, da se bo to kadarkoli zgodilo. Vsi pričakujejo, da bodo lahko skupaj s svojo družino in, da bo le-ta ostala povezana. Ko se zgodi ločitev, je to za otroka velik stres!

Drugo pa je dejstvo, da starši, ki so že tako prežeti s svojo žalostjo in/ali jezo ali karkoli že občutijo, ob svoji ločitvi, velikokrat pozabljajo, kako težka je situacija tudi za otroke. V devetih primerih od desetih, ločitev za otroka ni olajšanje. Lahko pa se zgodi, da so razmere, ki so zaradi raznih konfliktov ali celo nasilja tako slabe, da lahko ločitev prinese tudi olajšanje.

In čeprav lahko ločitev v določenih primerih prinese tudi neko olajšanje, je otroku vendarle nekaj odvzeto. Menim, da se v ZDA starši zavedajo, da je proces ločitve težek prehod, v katerem sami, pa tudi njihovi otroci, potrebujejo podporo, ki jim pomaga skozi ta proces. Pogosto se dogaja, da veliko staršev, ki so v procesu razveze, vključijo tretjo osebo – navadno terapevta - ki jih podpira.  Tako imajo ob sebi nekoga, ki ima specialna znanja in razume otroke ter njihova čustva in njihov razvoj. To je lahko zelo dragoceno za otroka, da lažje predela svoja čustva ob ločitvi staršev. Pomembno je, da ima otrok dober občutek  o sebi, da je čustveno integriran ter ne krivi samega sebe za to, kar se je zgodilo. 

Ob vsem rečenem pa hkrati upam, da je več napredka na področju zavedanje, kaj pravzaprav pomeni razdor družine - da pomeni  S.M.R.T. Smrt!

Tudi, če ima otrok po ločitvi še zmeraj odnos z obema staršema, družinska sestava, ki je tvorila enotnost, ne obstaja več in to od otroka v katerikoli starosti zahteva ogromno prilagoditev. Dejstvo je, da je tudi pri mladih odraslih težko, kadar se starši ločijo.

Najlepša hvala!

 

Intervju je potekal v angleškem jeziku.